Izberite jezik

STE STARI 18 ALI VEČ LET?

DA
NE

Spoznajte delovni proces proizvodnje piva in brezalkoholnih pijač.

Kot večina velikih podjetij, tudi pri nas radi odpremo vrata in pokažemo, kako poteka naš delovni proces proizvodnje piva in brezalkoholnih pijač.

V Pivovarni Laško redno sledimo vsem tehnološkim novostim in razvoju na področju proizvodnje pijač. Po velikosti in opremljenosti sodimo v sam vrh v evropskem prostoru. Investicije v sodobne naprave v preteklih letih ter naše urejeno in tehnološko napredno delovno okolje to potrjujejo.

Vabimo vas, da se o tem sami prepričate. Doživite ljubezen in ponos, s katerim pivo varimo že od leta 1825! Dobrodošli v hram Zlatoroga.

Ogledi Pivovarne Laško so možni:
Med tednom od ponedeljka do petka od 8.00 - 17.00 ure ter ob sobotah od 9.00 do 13.00 ure.



VELIKOST SKUPINE:
Za izvedbo ogleda je minimalna velikost skupine 10 oseb, maksimalna velikost pa 60 oseb.

CENA:
8,5 eur/osebo. Za dijake, študente in upokojence veljajo popusti.

CENA (Z DDV-JEM) VKLJUČUJE:
  • ogled proizvodnje piva,
  • ogled muzeja Pivovarne Laško,
  • degustacijo piva in ostalih izdelkov Pivovarne Laško ob slanem pecivu pri izbranem gostincu v Laškem,
  • organizacijo in vodenje v slovenskem, nemškem ali angleškem jeziku.

Ogled z degustacijo traja približno dve uri.

Za osebe mlajše od 18 let je možna brezalkoholna degustacija.

Vsi obiskovalci Pivovarne Laško so po programu vabljeni tudi na ogled Mestnega Muzeja Laško in razstave o zgodovini Laškega, pivovarstva v Laškem, zdraviliškem turizmu in geologiji Laškega.

Za dodatne informacije izpolnite obrazec. Preusmerjeni boste na TIC Laško, ki je organizator ogledov Pivovarne Laško in lokacija kjer se ogledi pričnejo.

Osnovne informacije

Kontaktni podatki

Brez pene na jeziku s Sanjo Modrić: USODNO ZALJUBLJENA V ŠPORT

2. 7. 2019
Sanja Modrić

Številni so jo zares opazili, šele ko je dosegla enega od svojih profesionalnih Olimpov – novinarsko spremljanje evropskega prvenstva v košarki. Mnogi so tudi sklepali, da ji je to na videz sanjsko službo na pladnju prinesla njena očarljivost. Ne bi se mogli bolj motiti, razen tega, da je Sanja v resnici nadvse simpatična.

Že dvajset let pred Carigradom je Sanja pred Prvo gimnazijo v Mariboru vsem jasno povedala, da bo športna novinarka. Tako zelo je bila odločena, da je še leta po koncu študija opravljala med novinarji ne prav zaželena dela. Prenašala je kasete, ure in ure sedela v montaži ter v prostem času neutrudno odpravljala svoj štajerski naglas. Počasi, a vztrajno se je oblikovala, podobno kot se oblikujejo športni talenti ali nastajajo legendarne zgodbe.

Vas zato, ker veste, kaj zares pomeni biti športni novinar, jezijo predsodki, ki jih imajo ljudje do lepih, plavolasih, urejenih žensk pred kamero?
Ah, če bi se jezila vsakič, ko kdo reče »Kaj pa ženska ve o športu?«, ne bi bilo dobro zame. Leta je trajalo, da so me začeli jemati resno zaradi tega, kar znam. Saj vendar ne želim biti miss Slovenije! Sem pa stereotipe sprejela kot del poklica. Gledalci pa vendarle niso neumni in poznajo razliko med kakovostjo in instantnostjo. Idealno je seveda, če je cel paket, torej videz in kompetence, ampak za televizijo se mi zdi predvsem pomembno, da videz ni moteč.

Poznamo vas kot pozitivno, prijazno in nasmejano voditeljico. Ampak verjetno imate tudi drugo plat?
Seveda. Na splošno sem prijazna oseba, ampak ni dobro biti poleg mene, ko se razjezim. Razjezijo me neodgovornost, neumnost in predvsem nepripravljenost pri delu. Sama svoje delo vselej jemljem izjemno resno, pa če gre za tekmo najnižjega ali najvišjega nivoja. Vsi športniki, predvsem pa navijači oziroma gledalci si zaslužijo kar najboljše poročanje.

Pravzaprav so navijači nekako v središču športa, kajne? Je šport brez navijaštva sploh še šport?
To je dejstvo, ki bi ga rada dopovedala nekaterim športnikom. Navijač je tisti, ki poganja celotno mašinerijo. Noben športnik ne tekmuje samo zaradi sebe. Vsi imajo odgovornost do javnosti in navijačev, saj ti prihajajo na tekme, izstrelijo športnike med zvezde in številni športniki prav zaradi njih zelo dobro živijo. Vsi to počnemo zaradi navijačev in tega se moramo zavedati tako športniki kot tudi novinarji. Rada bi, da tudi športniki razumejo to odgovornost. Športni novinarji smo namreč vezni člen, neke vrste nujno zlo, čeprav nas ne eni ne drugi ne marajo preveč.

Morda zato, ker premalo poznajo vaše delo? Pet minut pred kamero lahko pomeni ves dan dela pred tem, kajne?
Saša Dončić, moj sokomentator na evropskem prvenstvu v košarki, mi je šokiran priznal, da je mislil, da bom prišla v dvorano pol ure pred tekmo, povedala svoje in šla. V resnici se na takem turnirju dan začne zgodaj zjutraj in se običajno ne konča pred polnočjo. Razumljivo je, da niti športniki niti gledalci ne vidijo, da se moramo pripraviti na pogovore, oblikovati prispevke, se dogovoriti za izjave in podobno. Seveda takega ritma ne moreš zdržati dolgo. Ko si na večjem prvenstvu, si v neke vrste balončku, posebno ko te vleče evforija uspeha, ampak potem vselej potrebuješ nekaj počitka.

Ampak vaš počitek po napornih maratonskih etapah je aktiven. Pred kratkim ste se začeli ukvarjati z boksom.
Ja, in sem navdušena! Vselej raje izberem aktivnost kot golo poležavanje. Boks je recimo odličen fizični in miselni ventil. Super je, ko čutim, da se izživim in iz sebe sprostim stres. Je pa boks umsko precej bolj zahteven, kot sem pričakovala, zato moj poklon boksarjem.

Imate pa tudi precej mehkejšo plat, ki je, kot ste povedali sami, ne marate, predvsem ko jo pokažete pred kamero.
Ko gre za reprezentanco, si lahko tudi novinar privošči biti navijaški, tako da jo spodbuja. Še vedno pa bom kot novinarka povedala, da denimo športniki niso dobro igrali in da bo naslednjič bolje. Če so dobri, pa sem seveda lahko tudi navdušena. Ampak včasih bi si res želela, da čustev ne bi pokazala pred celo državo.

Morda ste ob športu za odtenek bolj čustveni, ker nanj gledate romantično?
Lahko, da sem taka po naravi, lahko pa, da so krivi trapasti romantični romani, ki sem jih intenzivno prebirala v mladih letih (smeh). Ampak v vsem res vidim nekaj romantičnega. Če bi lahko izbrala neko nadnaravno moč, bi šla nazaj v preteklost, na konec 19. stoletja, ko bi lahko nosila romantične dolge obleke in korzete.

Kljub ženstvenosti pa ste dokaz, da smo ženske sposobne marsičesa, predvsem pa, da smo vztrajne, trmaste, odločne, da imamo, kar je potrebno za dosežke. Se vam zdi, da se je tudi šport emancipiral?
Absolutno. Danes veliko več žensk odprto in navdušeno spremlja šport, poznajo pravila ter si upajo glasno navijati in komentirati tudi v družbi moških. Ko sem se odločila za svoj poklic, so športne novinarke šele začele prebijati led, pa še to samo v tipično ženskih športih. Morda smo tudi me prispevale drobec k vse večji priljubljenosti športa med ženskami. Ampak še vedno so ženski športi, ki jih javnost ne jemlje resno. 

Denimo ženske košarke?
Točno tako. V preteklih petnajstih letih je košarka na splošno postala veliko bolj fizična, košarkarji so sposobni atraktivnih zabijanj, spremenil se je tudi način treninga. Ampak prav taka sprememba se je zgodila v ženski košarki. Tudi dekleta so v košarki uspešna. V ženski evroligi igrata dve Slovenki: Nika Barič, ki je letos s svojo ekipo osvojila evropski naslov, in Teja Oblak, ki je z ekipo dosegla bron. In o tem se sploh ne govori. Slovenske košarkarice so izjemna generacija, imajo odličnega selektorja in res svetlo prihodnost. Zares bi si želela, da ljudje dajo dekletom priložnost in pogledajo kakšno tekmo EuroBasketa, ki bo letos konec junija in na začetku julija v Srbiji in Latviji. No, tudi jaz sem še pred nekaj leti razmišljala zelo stereotipno, potem pa sem na tribuni ženskega evropskega prvenstva v zame zelo presenetljivem trenutku spoznala, da dekleta igrajo odlično, da je ženska košarka izjemna. Enako dobra je kot moška, le gledati jo je treba z zavedanjem, da ženska verjetno nikoli ne bo zabila kot LeBron James, ampak bo igrala kakovostno na svoj način. Tako ali tako pa smo ženske trmaste, odločne, lahko počnemo več stvari naenkrat, in ko nam kdo reče, da nečesa ne moremo, imamo še večji motiv dokazati, da zmoremo.

Zakaj vam je prav košarka tako blizu?
No, ni mi bila vedno. V osnovni šoli sem sovražila tisti obvezni šolski uri metanja na koš. Ko je prišla zlata doba kluba Olimpija, pa sem z navdušenjem spremljala uspehe. In spoznala sem, da je košarka noro dinamična in hitra igra, predvsem pa zelo inteligentna.

Torej ste se tudi vi navijaštvu vdali v času uspeha.
Seveda, in s tem ni nič narobe. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da sem košarko spremljala in v njej uživala, tudi ko ni bilo uspehov. To je zame prava ljubezen do športa. Moti me navijaštvo samo takrat, ko gre za uspeh. Vsi imamo vzpone in padce, vsi športniki pa trenirajo. Iluzorno je pričakovati, da bo nekdo neprestano v vrhu. Noben uspeh ni podarjen. Seveda je bilo čudovito videti vse navijače na evropskem prvenstvu v Carigradu. Osupljivo je, kaj so bili pripravljeni storiti, da bi videli tekmo v živo, tudi kredite so najemali. Cenim in spoštujem to gorečnost. Ampak dva meseca kasneje je ta ista reprezentanca, le da brez dveh zvezdnikov, igrala doma pred napol prazno dvorano. Razumem, da sta Dragić in Dončić atraktivna, ampak samo onadva nista reprezentanca. Reprezentanca je nabor najboljših igralcev v nekem trenutku. Nočem, da je majhnost Slovenije izgovor, ampak pri pričakovanjih je treba biti realen. Zato bi morali v vsakem trenutku spodbujati, morda še bolj takrat, ko ne gre vse po načrtih. Športniki pač potrebujejo spodbudo, da se bodo morda nekoč spet borili za naslov evropskih prvakov. Mogoče nam malenkost primanjkuje nacionalnega ponosa, predvsem imamo radi uspehe, padcev pa ne sprejemamo prav potrpežljivo.

Je pa duh zdravega in podpornega navijaštva eno najlepših doživetij, kajne?
Biti na tekmi in navijati z drugimi v živo je izjemno intenzivno, čustveno doživetje. Super se mi zdi, da se identificiramo s športom. Uživam denimo v spremljanju svetovnega nogometnega prvenstva. Rada si ogledam tekme v kakšnem lokalu ob kozarcu dobrega piva. Ampak ko gledam tekmo po televiziji, bi se včasih najraje teleportirala na njeno prizorišče. Ne vem, ali je to čredni nagon, ampak mene to noro dvigne. Verjetno je podobno kot pri skupinskem teku. Vsako leto grem na enega od »ženskih« tekov, čeprav teka ne maram preveč. Ampak všeč mi je, ker je to ena od priložnosti, ko se ženske spodbujamo med seboj. Veliko zmoremo skupaj, ko zanemarimo žensko zavist. Ženske pač znamo biti največje sovražnice, a hkrati tudi največja podpora – druga drugi in tudi same sebi.

Če si tudi ti z veseljem privoščiš dobro pivo, naslednjič prijateljice in prijatelje ob ogledu tekme povabi na Laško Golding. Uživajte v legendi, ki jo lahko dodatno začinite s ščepcem najboljšega hmelja iz Savinjske doline.

No, vi se očitno kar dobro poslušate in upoštevate. Odkrito priznate, da ne marate diet in da radi jeste.
Saj za to je bila hrana narejena! Nazadnje sem bila na dieti pred štirinajstimi leti in sem grozno trpela. Bila sem nejevoljna, živčna. Mislim, da nobeni ženski ni vseeno, kako je videti. Tudi meni ni. Ampak če se odločam med tem, ali bom stradala in dosegla približek idealne postave ali pa se bom redno gibala in si privoščila užitke, ki jim nekateri rečejo pregrehe, je jasno, za kaj se vedno znova odločim. Ne mučim se s samoobsojanjem, ko poleg koščka kozjega sira pojem še vrečo oreščkov in smokije. In ko se zbudim, je moja prva misel vedno hrana, še preden se oblečem in umijem. Tudi če se moram zbuditi ob dveh zjutraj, si spečem jajca.

In na koncu, ko se pogledamo v ogledalo, vse bolj spoznavamo, da smo čisto v redu take, kakršne smo.
Razen redkih izjem, recimo v trgovini z lučmi, ki v ogledalu prav poudarijo dele, ki ti gredo vseeno malo na živce (smeh). Ampak zdi se mi zelo pomembno sprejeti samo sebe, predvsem pa slediti sami sebi. Opazujem mlajša dekleta, ki imajo čudovito urejene frizure, ličila, oblačila, ampak videti so zelo podobne, nič jih ne ločuje od drugih, izgubljajo značaj.

K značaju pač spada tudi kakšna pomanjkljivost, odstopanje od idealnosti, kajne?
Seveda, takšni smo. Zdi se mi, da se do 40. leta zgodijo velike spremembe v samosprejemanju. Sama sem morda imela krizo pred 30. letom, zdaj pa vsako leto manj. Mogoče dajem videz nežnosti in na osnovi tega me ljudje ocenjujejo, celo podcenjujejo, ampak hkrati sem tudi izjemno odločna. Verjamem, da lahko in da bom. Vedno se bom postavila zase, znam tudi udariti po mizi, a pri tem nikoli ne bom nesramna in ne bom žalila ali namerno koga prizadela. In če je prijaznost, kot so mi že kdaj rekli, moja šibka točka, jo z veseljem sprejmem. Tudi tako ostajam zvesta sama sebi.

Sanja Modrić je spoznala tudi legendarno košarkarsko četverico, ki so del letošnje regijske kampanje za Laško. O Dinu Rađi, Aleksandru Đorđeviću, Bogdanu Tanjeviću in Rašu Nesteroviću je povedala:
»Preden sem s štirimi legendami jugoslovanske in evropske košarke snemala prispevek, sem na hitro seštela naslove, ki so jih osvojili ti košarkarji, ugledna moštva, v katerih so trenirali, in lige, v katerih so igrali. Že samo ta visoka številka je pokazatelj, za kakšne legende gre. Zato tudi ne bi govorila o vsakem posebej, ampak raje govorim o tem, kar so dosegli. Tega marsikdo, ki je danes zvezda, ne bo nikoli dosegel. Vsi štirje so izjemno razgledani, odločni in z zelo izdelanim, jasnim mnenjem. Med njimi se tako lahko razvije poglobljena in vroča, a argumentirana debata, v katero vsak vnese svoj edinstven značaj in znanje. Zato bi izbor košarkarskih legend za to kampanjo težko bil boljši.«

POVEJ NAPREJ

Ta spletna stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo, da bi vam omogočili nemoteno in prijetno uporabniško izkušnjo. Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Sprejmi in nadaljuj